Teo Zalar me je pozimi (2004) napotil do zanimivega, 3m globokega brezna. Očitno je bil to vhod v jamo zasut s kamenjem iz bližnjih ograd. Na NW strani sem v kompaktni steni opazil razpoko, ki se vije v podzemlje. Iz nje je tudi veselo pihljalo. Dodaten razlog za kopanje je bil tudi podatek, da med domačini kroži legenda, da so v času turških upadov v jamo metali orožje. Jama je dobila delovno ime X1. 28. julija sem prvi prišel kopati in širiti razpoko v jamo. Delo je potekalo po časi zaradi trde in kompaktne skale. Naslednji sem širil ožino 15. avgusta. Tudi tokrat večjega napredka ni bilo.

V naslednjem letu sem zopet sam nadaljeval s kopanjem 15. marca ter 23. in 24. aprila. Nihče ni imel volje za nudenje pomoči pri delu zato sem le s težavo glodal živo skalo. Razpoko mi je uspelo razširiti na 20x10 cm. Padajoče kamenje je nakazovalo na »bypass« v jamo! Vse do poletja 2006 mi ni uspelo motivirati nikogar z našega društva, da bi mi pomagal pri širjenju vhoda.