Krasoslovno naravoslovna učna pot Divaški kras

Z avtomobilom zapeljimo do najbližje železniške postaje, potem pa se do Divače, izhodišča mnogih poti k znamenitostim Krasa, popeljimo z vlakom. Naš cilj bo danes Krasoslovno naravoslovna učno pot Divaški kras, ki se začne blizu križišča cest Koper–Ljubljana in Divača–Ilirska Bistrica. Tu stoji informativna tabla z vrisano potjo. Smerne tablice nas bodo popeljale po 4,8 km dolgi krožni poti. Na njej bomo spoznavali Divaški kras, ki je uravnan nižji svet med Gabrkom, Vremščico, Vremsko dolino, Brkini in Taborskimi griči. Znanost je v zadnjih desetletjih prinesla nove poglede na nastanek in razvoj krasa. Mogoče so za koga znanstvena spoznanja težje razumljiva, zato jih preskočimo in se prepustimo doživetjem, ki jih nudi nezahtevna pot. Sprehodili se bomo skozi gozd, ki je podoben tistemu pravemu kraškemu gozdu izpred 150 let, potem je gozd marsikje v kraški krajini skoraj izginil, a tu so ga znali ohraniti, zato bomo srečali glavne drevesne vrste kraškega gozda: puhavec, graden, cer, lipa, maklen-poljski javor, črni gaber in mali jesen.

V pot lahko vključimo tudi ogled Divaške jame, ki jo je leta 1884 odkril domačin Gregor Žiberna (1855–1929). Že tri leta za tem so jo uredili za turistične obiske, prvi vodnik po jami pa je postal tudi Žiberna. Zaradi njegove šegavosti in ljubezni do raziskovanja podzemlja, se ga je prijelo ime Tentava. Veljal je za vaškega posebneža s samosvojo filozofijo, ki je poudarjala njegovo izredno naravno bistrost. Čeprav droben po postavi, je veljal za izredno močnega in odličnega plezalca. Spustil se je v številne jame, med njimi tudi v 180 m globoko vzhodno brezno Kačne jame, ki vodi do podzemnega toka reke Reke. V spremstvu izkušenih vodnikov Jamarskega društva Gregor Žiberna boste v Divaški jami spoznali razvoj kraških pojavov na Divaškem krasu. Skozi dolgo geološko zgodovino se je skoraj v celotnem rovu odložilo veliko sige, ki z zanimivimi tvorbami krasi njeno notranjost. Če se ne bomo odločili za spust v jamo, se sprehodimo do vhoda v jamo, a moramo biti posebej pozorni pri prehodu železniške proge. Dalje nas bo pot vodila mimo dolin Divaški in Gorenjski Radvanj, ki ju prav tako lahko vključimo v pot, ali pa pot nadaljujemo proti udorni dolini Risnik ter se vrnemo na izhodišče poti. Vso razkošnost rastlinskega in živalskega sveta bomo najbolje spoznali v kakšnem drugem letnem času, saj tople in suhe prisojne stene udorne doline Risnik dajejo zatočišče »skaloljubnim« rastlinskim vrstam, razgrete skale pozidnim kuščaricam, med pticami pa bomo opazili skalnega strnada.

Škocjanske jame

Škocjanske jame so edinstven naravni pojav, delo reke Reke. Reka izvira v vznožju Snežnika in teče po površju okoli 55 kilometrov daleč. Ko doseže Kras, to je ozemlje iz apnenca, svoje struge ne poglablja več le mehansko (erozijsko), ampak tudi korozijsko – raztaplja apnenec.
V prvem delu svoje poti po apnencu teče še po površju, po približno štiri kilometre dolgi soteski, ki se končuje z veličastno steno, pa izgine v podzemlje. Slepa dolina Reke je največja slepa dolina v Sloveniji. Kakih 200 m od ponorov se je v daljni preteklosti, najbrž v mlajšem pleistocenu, to je pred nekaj sto tisoč leti, nad jamo udrl strop in nastali sta udornici Velika (globoka do 165 m) in Mala dolina (120 m), ki ju ločuje naravni most, ostanek prvotnega jamskega stropa. Nad jamami, med steno nad ponorom in stenami Male doline čepi vasica Škocjan. Tik poleg hiš je še en vhod v podzemlje, 90 metrov globoko brezno Okroglica, ki se končuje malo nad podzemeljsko Reko. V dnu Velike doline Reka dokončno izgine v podzemlje in se spet pojavi na površju 34 kilometrov stran, v izvirih Timave, nedaleč od obale Jadranskega morja.

Del Škocjanskih jam, po katerem teče Reka – Šumeča jama je pravzaprav okoli 3,5 kilometra dolga, 10 do 60 metrov široka in prek 100 metrov visoka podzemna soteska. Vsi jamski rovi so dolgi približno 6 kilometrov, navpična razlika med najvišjim vhodom (Okroglica) in najnižjim človeku dostopnim mestom v jami – odtočnim sifonom – pa je 205 metrov. Na nekaj mestih se soteska razširi v podzemeljske dvorane. Največja med njimi, Martelova dvorana, je 308 m dolga, povprečno 89 m široka (največ 123 m) in povprečno 106 m visoka, z najvišjo točko stropa 146 m nad strugo Reke (Drole 1997). Ploščina največjega prečnega preseka v tej dvorani je 12000 m2, prostornina dvorane pa 2,2 milijona m3.